Prvotno so ugotovili, da pitje kave zmanjša tveganje za nastanek raka na debelem črevesu in tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni, sedanje študije pa dokazujejo tudi pozitiven učinek v povezavi s sladkorno boleznijo (diabetes).

Kava vsebuje več kot 1000 bioaktivnih snovi

Kot napitek pripravljen iz praženih semen, skodelica kave vsebuje več kot 1000 bioaktivnih molekul (lipide, polisaharide, fenolne spojine, melanoidine, niacin, magnezij, kalij in vlaknine) od tega kar 200 – 550 mg fenolnih spojin.
Najpomembnejša fenolna spojina je klorogenska kislina.

Antioksidativni v kavi

kava antioksidantiKronično povišana raven krvnega sladkorja (hiperglikemija) povzroči dodaten oksidativni stres, ki lahko vodi v moteno delovanje beta celic trebušne slinavke in posledično zmanjšano nastajanje in izločanje inzulina. Antioksidanti v kavi lahko zaščitijo trebušno slinavko pred oksidativnim stresom. Na živalskih modelih je bilo dokazano, da  lahko kavni antioksidant lignan sekoizolariciresinol diglukozid zmanjša za 75% razvoj (s streptozotokinom) umetno povzročenega diabetesa.

Protivnetni učinek

Stanje subkliničnega (brez vidnih znakov) vnetja je močno povezano s patogenezo diabetesa tipa 2, zato spojine s protivnetnim učinkom lahko zmanjšajo tveganje za razvoj omenjene bolezni. Fenolne spojine prisotne v skodelici kave (klorogenska, kavna in ferulna kislina) lahko uravnavajo celične procese, ki vodijo v vnetni odgovor.

Kava vsebuje veliko kofeina

Opravljene študije zagotavljajo jasno navedbo, da redno pitje kave zmanjša tveganje za nastanek diabetesa tipa 2. Vendar je potrebna previdnost zlasti zaradi visoke vsebnosti kofeina. Skodelica kave vsebuje 45 – 180 mg kofeina, katerega farmakološki učinki se odražajo predvsem na centralni živčni sistem. Previdnost pri prekomernem uživanju kave je potrebna tudi pri slabokrvnosti, ker je bilo dokazano, da fenolne spojine zaužite skupaj s hrano lahko zmanjšajo absorpcijo železa.

LITERATURA: Natella F, Scaccini C. Role of coffee in modulation of diabetes risk. Nutr Rev 2012 Apr;70(4):207-17